danes sem posadil drevo
s konceptom.
Brezo sta mi podarila sestra in njen fant za diplomo skupaj z lopato.
posted by pašaluk at 2:07 AM
Ponedeljek, julij 10, 2006
s konceptom.
Brezo sta mi podarila sestra in njen fant za diplomo skupaj z lopato.
14 Comments:
Zalivaj ga ;)
V mislih sem sicer imel indijanski ples za dež in pivo miru. Ampak hvala za nujne osnovne napotke. Je pa magično imeti svoje drevo. To je moja prva...sam da ne bo crknila, ker to pa ne bi bila preveč dobra čarovnija.
Tudi če prva crkne ni tako nenavadno, ker lepe stvari (ponavadi) ne trajajo dolgo. In Ne. To ni izvor pesimizma.
Pa drevesa se navadno sadi jeseni, ko je transpiracija na dokaj nizki ravni.
Ker drevo še nima vseh korenina "zakoreninjenih", in če čez liste oddaja preveč vode, se nezadostno "omočena" tkiva posušijo.
Ja glede sajenja jeseni drži, vendar če imaš ustrezno sadiko - takšno, ki ima dobro razvit koreninski sistem (predvsem drobne koreninice, ki črpajo vodo) in koreninsko grudo ("v bali"), je sajenje tudi poleti ok, samo zalivati je potrebno bolj.
Vsekakor se strinjam, da je sajenje drevesa jeseni bolj optimalno, samo kaj ko sem diplomiral poleti.
@ ruth*: Ja, čas je pač relativen. Včasih se tudi par minut zdi kot ena mala večnost:) Glavno je da se mamo lepo, ane.
ajd, nazaj v sedanjost=večnost=delo.
Še dobro da je čas realativen. Misliš da bi bil tudi, čeprav Einstein ne bi prišel do te ugotovitve? Tu pa tam je kakšno retorično vprašanje vedno dobrodošlo ;)
Vsak otrok bi se strinjal z Einsteinom, da so najdaljši dnevi v letu:
dan pred rojstnim dnevom
dan pred dedkommrazom
in, z najskokom najdaljši,
DAN, PREDEN GREŠ NA MORJE!
in seveda, obratno: vse lepo hitro mine.
Potem je še druga vrsta relativnosti časa, ki se pomojem veže bolj na vprašanje: kako ustaviti čas? (v dojemanju subjekta - mene) Najpreprostejša metoda za to je uživanje raznih psihotropnih substanc, so pa še druge. Menim, da intenzivnost doživetja podaljšuje občutek trajanja tega doživetja. Mogoče bi temu "stanju duha" lahko rekli ekstaza. Primer: par sekund prostega pada pri bungeeju se zdi kot večnost.
Na veščini, kako ustaviti čas, moram še delati, ker se večkrat zalotim pri občutku, da mi čas beži. Cilj: ustvariti si čas po lastni meri.
ps: Vidim, da je voda spremenila obliko. Lepo!
Kako dolgi pa so tisti dnevi, ko ne pričakuješ ničesar pa se vseeno nekaj zgodi. Tako nepričakovano. Tako neprevideno. Zame so taki dnevi najlepši. Čeprav je veliko lepše pričakovati kot pa doživeti pričakovanje. Nekaj trenutkov pred razglasitvijo rezultatov (takšnih in drugačnih), tako kot praviš - tistih nekaj sekund pada, čakanje na snidenje. Čas si lahko ustvariš po lastni meri ko si sam s seboj. Morda ti družbo dela kako zares dobro branje.
Ja se strinjam, neplanirani dogodki so lahko BREZČASNI, to bo dober izraz. Mislim, da je ta brezčasnost močno povezana z občutkom svobode, takšne jebivetrske, brez odgovornosti. Kot na primer na potovanju, ko sicer imaš nek geografski cilj, pa vendar rečeš, danes grem proti severu in pridem, kamor pridem.
Kako usmerjati svet, da se ti zgodi čimveč nepričakovano lepih dogodkov? Kako ne-pričakovati v tem ambicioznem svetu, ki temelji na pričakovanjih in željah?
uh, zdaj sem že skoraj preveč new age...
Kaj je lepšega kot spakirat cote za kakšen teden dni (samo da je zadostna količina), nahrbtnik na rame pa po karto za vlak, v smeri ... in potem ko prispeš na "cilj", se odločiš kje boš danes, jutri, pojutrišnjem že drugje. :) Najbolje je to početi sam, še bolje je, pa ko te na cilju nekdo pričakuje.
Kako kaj drevo? ;))
Malo je začela rumenet spodaj. Zdaj pa jo več zalivam. Fotr me zajebava, da bi že zdavnaj crknila, če je ne bi on zalival tudi. Za zdaj se kar drži, upam. In v vetru nekaj šepeta, pa ne vem, kaj pravi. Mogoče, da ji je vroče.
Pogovarjaj se z njim, rasel bo v mogočne višave.
Objavite komentar
<< Home